Preskoči na vsebino


PRIJAVA CERKVENEGA POGREBA

PRIJAVA pogreba

Svojci pokojnega/ne pogreb prijavijo v župnišču v Sočergi. Pri prijavi smrti  potrebujemo sledeče podatke pokojnega/ne:

ime, priimek, dekliški priimek, stan, vera, poklic, datum smrti, kraj bivanja, kraj smrti, priimek in ime soporočenca, priimek in ime staršev, datum in kraj rojstva, vzrok smrti, kdo in kdaj mu je podelil zadnje zakramente: spoved, maziljenje sveto popotnico.

V župnišču se dogovori glede dneva in ure pogreba, osmine,…

Račun za stroške pogreba običajno uredimo, ko je sv. maša za osmi dan.

POSKRBIMO za pogrebce (ko ni »komunale«). Poiščimo jih med tistimi, ki med mašo ne bežijo iz cerkve! Poskrbimo za nosilca križa pri pogrebu: za osebo, ki bo nosila križ pri pogrebu. Dogovorimo se ključarjem cerkve: da  bo cerkev v kateri bo ležal/a pokojni/a pripravljena za sprejem krste oz. žare in dostojna za sv. mašo. Prav tako, da se cerkev po pogrebu vsakokrat vsaj malo počisti. Dogovorimo se z zvonarjem za pravočasno zvonjenje ob smrti pokojnega/e in ob pogrebu. Poskrbimo za strežnike; Pri pogrebu navadno strežejo strežniki iz vasi, kjer je pokojni/a živel/a. Tudi tako otroke učimo, da je mrtve pokopavati dobro delo, delo usmiljenja. 'Pri nas' so pogrebi največkrat ob urah, ko ni mogoče imeti strežnikov in ne otrok pri pogrebu, zato jih žal običajno ni. Kot za druge svete maše, so tudi pri pogrebni maši, dobrodošli bralci beril.

 

Kako se od pokojnih poslavljamo verniki?

»Rajnim vernikom je treba po določbi prava oskrbeti cerkveno pogrebno opravilo« (Zakonik Cerkvenega prava, kan. 1176-1).

Cerkev uči, da je treba »s telesi umrlih ravnati s spoštljivostjo in ljubeznijo v veri in upanju na vstajenje. Pokopavanje mrtvih je eno telesnih del usmiljenja; to delo izkazuje čast Božjim otrokom, templjem Svetega Duha« (KKC 2300).  

Ob srečanju s smrtjo se kristjan spominja lastne umrljivosti in se zaveda, da mu je dan omejen čas za uresničevanje lastnega življenja; ta vidik smrti daje njegovemu življenju pečat resnobnosti. Hkrati pa ima zaradi Kristusa krščanska smrt pozitiven smisel; v smrti namreč Bog človeka pokliče k sebi in zaradi tega more kristjan v razmerju do smrti hrepeneti kot pravi sveti Pavel, »da bi odšel s sveta in bil s Kristusom« (Flp 1, 23). Vero upanja pa se želi približati tudi tistim navzočim pri pogrebu, ki ne izražajo svoje vernosti ali so od Cerkve popolnoma oddaljeni.

»Cerkveno pogrebno opravilo, s katerim Cerkev rajnim duhovno pomaga, skazuje spoštovanje njihovim telesom in hkrati živim prinaša tolažbo upanja, je treba opraviti po določbi liturgičnih zakonov« (ZCP, kan. 1176-2).

Kristjani s pogrebnim obredom izpovedujemo svoje upanje v večno življenje in izražamo telesom rajnih, ki so bila svetišče Svetega Duha, dolžno spoštovanje.

 

Slovo od pokojnih

Krsta ali žara (doma, v vežici ali v cerkvi) naj bo okrašena s svetim znamenjem (križ s svečami, Kristusova podoba, itd.), fotografijo pokojnega, po stari navadi ob žari ali krsti so lahko še štiri svetilke. Na mizico ob mrtvaškem odru postavimo še blagoslovljeno vodo, ki nas ob kropljenju spomni krstnega dostojanstva.

Ob mrliču naj verniki molijo molitve za rajne, po slovenski navadi molimo ob skrivnostih rožnega venca.

Hvalevredna je navada, da se tudi, ko nimamo doma pokojnega/ne, da se na predvečer pogreba verniki zberejo k molitvenem bogoslužju na domu  rajnega/ne, kot je to v Pregari,… Lahko pa se zbere ob določeni uri v cerkvi oziroma pred ali po maši, če je maša v domači cerkvi.

 

POGREBNA SLOVESNOST

Obred molitev na domu pred pogrebom poudarja odhod (transitus) pokojnega od vsega, kar se zdi, da je naše in zato končno v objem tistega, kar je Božje in s tem neskončno ali večno.

Na Primorskem, je navada, da duhovnik, preden zaprejo krsto, zmoli še posebno molitev, nato pa se svojci poslovijo od obličja pokojnega in zaprejo krsto.

Ker 'pri nas' zadnja leta nimamo več pogreba od doma in razen v Kubedu tudi ni mrliških vežic (ali pa se jih iz različnih razlogov v ta namen ne uporablja), se omenjeni začetni obred za pokojnega/nico opravi na začetku maše v cerkvi.

Ni vseeno, kako je v cerkvi postavljena krsta.  Krsto zato, po začetnem obredu, obrnemo tako, da vernik laik leži med pogrebno mašo obrnjen k oltarju, kakor je bil obrnjen, ko se je udeleževal maše, duhovnik pa je obrnjen k ljudstvu, kakor med bogoslužjem. Če je pogreb z žaro, naj bo ta postavljena tako, da bo na njej ali križ ali Kristusova podoba obrnjena proti ljudstvu.

V Kubedu se začetni obred pogreba opravi v mrliški vežici. Pogrebci nato pripeljejo krsto pred vežico, kjer pevci zapojejo pesem žalostinko, kateri sledi sprevod ob zvonjenju v cerkev.

Ob sprevodu v cerkev duhovnik navadno moli naprej rožni venec. (Priporoča se molitev petja psalmov, npr. Ps 122, v katerem psalmist doživlja veselje ob vstopu v Božje mesto, kraj odrešenja, kjer bodo našli mir in varnost vsi, ki to iščejo, ter spokorni Ps 130, s katerim se psalmist obrača na Boga, ki edini more v stiski brez izhoda pomagati in molivca rešiti iz vodnih globin oziroma iz stiske soočenja s smrtjo nadvse drage osebe.)

Pri cerkvenem obredu gredo vsi pogrebci in vse zastave in simboli v cerkev, razen če kdo iz osebnih oz. proti verskih razlogov tega ne more narediti.

Cvetje, zastave, luč in simbole med obredi v cerkvi odložimo na dogovorjena mesta.

Evharistična daritev - maša

Za kristjane je obhajanje maše največja in najpomembnejša stvar. Tako v obhajanju evharistične daritve za rajne Cerkev zanje moli in prosi, da bi ob medsebojnem občestvu vseh Kristusovih udov tisto, kar je enim v duhovno pomoč, drugim bilo v tolažbo (RMu 379). Tako nam je obhajanje evharistične daritve ob soočenju s smrtjo naših bližnjih v veliko duhovno moč in tolažbo, za naše rajne pa vir, v moči katerega so lahko naši rajni deležni večne blaženosti.

Častna straža sme med bogoslužjem v cerkvi imeti pokrivalo, medtem ko so drugi gasilci, lovci, pogrebci… odkriti. 

Duhovnik praviloma v cerkvi ne pripoveduje življenjepisa ampak razlaga evangelij in budi upanje v večno srečo. 

V opravljanju evharistične daritve Cerkev izraža svojo dejavno občestvo z rajnimi. S pokojnimi smo najbolj povezani prav po Kristusu, ki ga na najodličnejši način prejemamo v obhajilu. Kot za ostale svete maše k obhajilu pristopijo le tisti, ki so pripravljeni in so v zadnjem času prejeli zakrament pokore in sprave.

Pred poslednjim priporočanjem se lahko uvrstijo v cerkvi še drugi nagovori. Posebno ob slabem vremenu je to morda najprimernejši kraj za dostojno krščansko slovo.

POGREBNI SPREVOD

Na čelu cerkvenega pogreba – sprevoda je vedno križ, ki je obrnjen naprej, medtem ko so lahko ob njem ali neposredno za njim zastavonoše, nosilci praporov, nosilec fotografije.

V procesiji naj se razvrstijo po naslednjem redu: nosilec križa (in ob njem ministranta s svetilkami), zastavonoša, nosilci praporov, gasilci …), otroci, moški, za njimi nosilci cvetja, pevski zbor, (nosilec luči, nosilec fotografije), ministranti, duhovnik(i), krsta (žara), svojci pokojnega, ženske in drugi, ki se niso uvrstili spredaj.

Med sprevodom naj vlada tišina, molitev rožnega venca, glas zvonov v zvoniku. Odveč je vsako govorjenje.

V Sočergi se iz cerkve na pokopališče pelje z avtomobili. Spredaj gre navadno duhovnik, pogrebno vozilo in za njim ostali. Pred obzidjem pokopališča pa se razvrsti kot gre za cerkveni sprevod.

POKOP

Osrednji del pogrebnega obreda, človeško gledano najtežji trenutek za svojce, je izročitev pokojnega zemlji. Biti izročen v blagoslovljen grob pomeni biti izročen Gospodu in mu vzklikati: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo« (Ps31,6 a; Lk 23,46).

Duhovnik prazen grob blagoslovi. Med spuščanjem krste (žare) v grob moli »besede izročitve«, ki odražajo upanje in tolažbo. V grob položeno krsto (žaro) pokropi, (lahko tudi pokadi), nanjo nato vrže nekaj zemlje in moli ustrezno

molitev. Sledijo prošnje vernikov in sklepna molitev. Po končanih molitvah je mogoče uvrstiti še govor ob odprtem grobu, pesem, godbo ali trobento. Če le more duhovnik počaka do konca, da krsto še enkrat pokropi z blagoslovljeno vodo.

 

Druge oblike pokopa: Pogreb z raztrosom ni najbolj primeren in je lahko cerkveni le, če pokojni ni izrecno izrazil želje po raztrosu iz nekrščanskih vzgibov. Pogrebni obred z raztrosom je lahko le na pokopališču; pri raztrosu v morje ali na drug kraj pa se pogrebni obred opravi pred upepelitvijo.

 

Kaj storiti v primeru, če želijo katoliški pogreb svojci osebe, ki ni bila verna?

Danes imamo že veliko družin, kjer je eden izmed zakoncev nekatoličan (kristjan druge veroizpovedi, musliman, vernik kakšne druge veroizpovedi ali neverujoč), medtem ko je družina in sorodstvo katoliške vere. V takšnih primerih Cerkev dopušča posebno obliko pogrebnega obreda, ki nosi naslov Molitve ob pogrebu nekrščenega odraslega. Ta pogrebni obred je namenjen žalujočim, ki se želijo posloviti od nekrščenega svojca s tolažbo Cerkve. Ker pokojni ni bil povezan s Cerkvijo in od nje ni ničesar pričakoval, pri obredu odpade blagoslov njegovega telesa in groba. Voditelj bogoslužja ni oblečen v liturgična oblačila, ampak le v talar ali temno civilno obleko. Obred se opravi le v mrliški vežici in ob grobu, ne pa tudi v cerkvi (kot bogoslužnem prostoru). Odpade tudi zvonjenje.

 

* * * * * * *

Namesto cvetja in sveč:  Darujmo za dušo pokojnega/ne dobro delo, npr.: darujemo za domačo cerkev, za svojce ali v različne dobrodelne namene.

* * * * * * *




Print Friendly and PDF


obiski spletne strani']); _gaq.push(['_setDomainName', 'zupnija-socerga.rkc.si']); _gaq.push(['_trackPageview']); (function() { var ga = document.createElement('script'); ga.type = 'text/javascript'; ga.async = true; ga.src = ('https:' == document.location.protocol ? 'https://ssl' : 'http://www') + '.google-analytics.com/ga.js'; var s = document.getElementsByTagName('script')[0]; s.parentNode.insertBefore(ga, s); })(); }