2./ 3. oktober 1943
70.-letnica tragičnih dogodkov, dnevov strahu in spomina na nedolžne žrtve nasilja
Tudi v naših duhovnijah v Slovenski Istri smo zaznamovani s težkimi dogodki in velikim trpljenjem naših ljudi v času II. svetovne vojne. Skozi leta so se poglabljale rane, nerazumevanja in razdvojenosti, misleč da je rešitev v pozabljanju, dogodila pa se je le otopelost. Danes o vojnih in povojnih dogodkih Slovenci že veliko vemo, a smo še vedno nespravljeni.
Ob koncu tokratnega glasila lahko preberemo nekaj utrinkov iz časa, ki ga starejši ljudje pomnijo kot »rastrellamento«. Kar pretreslo me je vse gorje teh dveh dni , katere krik nedolžnih žrtev kliče po spominjanju in molitvi zanje. Še veliko je teh, ki so dali življenje ali kako drugače prenašali duhovno in telesno človeško nespamet med vojno in po njej …. med te prištejmo še vse, ki so umrli zaradi neeksplodiranih granat, bomb, … , vse, ki so umrli izven svojega domačega dom in vse, ki so nosili težo življenja potem, ko so domače izgubili.
V teh dneh, ko bomo obhajali praznik vseh svetih in spomina na verne rajne se v molitvi spomnimo vse umrlih, da bi lahko mi, ki še ostajamo, na tem lepem koščku zemlje, med nami gradili medsebojno odpuščanje in boljše razumevanje.
Bila je sončna sobota, 2.10.1943. Nemške čete katere so, 16.9.1943, prikorakale v Trst, so vdrle v Slovensko Istro. V Mačkovljah požgejo hiše (42 uničenih, 28 oškodovanih) in ubijejo 11 domačinov. Del nemške vojske je šel ob Rižani, drugi v smeri Sveti Anton, zopet drugi proti Šmarskim hribom in v posamezne vasi.
Povzetek iz Kubejske cerkvene župnijske kronike:
KUBED, 2.10.1943, praznik Angelov varuhov. Prva sobota v mesecu. Po jutranji maši župnika Janeza Budina je bilo pred cerkvijo zbranih okoli 200 prebeglih partizanov. Nenadoma se zasliši glas: 'Pri Anerju so Nemci!' Zbrano moštvo se takoj razgubi proti Buzetu. Ljudje iz vasi pa bežijo v Lačno. Župnik ostaja miren in nima namena bežati. V kratkem vidi iz župnišča celo kolono motorjev s strojnicami, dva kamiona, en tank. Ti pridejo pod skalo pod cerkvijo, kjer je bila cesta zasuta s steno, delo partizanov, tukajšnjih vaščanov. Gre k zidu pri cerkvi in pogleda na cesto. Ob koncu obcestnega zida zagleda 4 oborožene Nemce in jih pozdravi iz višine dol. Pozdravijo nazaj in ga vprašajo, ali je kaj partizanov, kdaj so odšli in kdo je steno podsul. Odgovori jim, da so bili tu pred tremi dnevi, cesto zaprli in odšli, ta pokrajina, da je brez vojaštva. Vprašajo ga še, zakaj ljudje bežijo, in kdo so sploh oni, ki bežijo? Pravi, da civilisti. Oni pa nazaj: 'Če so torej civilisti, naj se vrnejo domov'. Župnik jih začne klicati, a ljudje niso poslušali. Ko so si Nemci cesto odprli, so šli naprej. Takrat so nekateri razmišljali, da bi s to kolono Nemcev zlahka opravila partizanska posadka, ki je bila še pred tremi dnevi tu in ne bi zapustila Kubeda. Po vsem kar se je kasneje zgodilo pa župnik zapiše, da bi še hujše gorje padlo na vas in ljudi, če bi se Nemcem kdo v bran postavil.
Ko so odšli, bilo jih je kakih 35, je bil župnik opozorjen, da od 'malna' gor leži neki ranjenec. Šel je k njemu, da bi ga previdel. A ni čutil take sile. S silno muko so ga spravili precej gor, skoraj do oljk, ko je v hipu začel goreti Črni Kal, nato Tinjan in že so obstreljevali Loko. Župnik teče domov, da bi rešil kaj iz hiše. Materi pove: 'Kubed bodo zažgali, bežimo!' Ona pa, da ne more bežati. Vzel je pripravljeni nahrbtnik in kovček ter šel tudi sam v Lačno. Loka in predloško župnišče so neizprosno goreli. Že so obstreljevali Podpeč in kmalu je zagorel. Vojaški kamioni so že peljali mimo Bezovice v Hrastovlje in Dol. V kratkem sta prileteli dve granati na Kubed. Ena je padla k oljkam, druga k poti sv. Antona. Nato so prišli in s strojnicami od treh strani naskočili vas in jo zažgali. Do zadnjega se je upalo, da bodo vasi prizanesli. Toda ko je zagorelo pri Rejcih in sredi vasi, so ljudje onemeli. Kmalu se je pojavil plamen tudi v Gradu. Tako so zrli popolnoma mirni obenem nemočni uničujoče delo strahovitega požara. Župnik je bil prepričan, da župnišče gori in vse v Gradu. Tolpa nemških rabljev se takrat odtrga od Kubeda in je odhajala proti Gračišču. Streli pušk in strojnic so segali tudi v Lačno, kjer so se ljudje skrivali. Med tem je vas Gračišče že gorelo. 'Požgana je bila domala vsa vas, nepoškodovani sta ostali le dve hiši'*. 'Prav tako je bila požgana vas Popetre' *, 'požigalo pa se je tudi v Poletičih'* in Galantičih.
Ko je za Kubed nevarnost že pojemala, so se razkropljeni po Lačni bližali drug drugemu in gledali, kako Kubed neusmiljeno gori. Požar pri Cunjih in Rojcih je dajal misliti, da gori tudi župnišče. Precej v noč pride glas, da v Gradu ni hudega, samo hlev Mirka Dariša je zgorel in da je stari mežnar Genio ustavil požar v štali. Šola je bila tudi nenadoma v ognju in je vsa zgorela. V vasi je zgorelo 40 hiš od '59 zažganih' *. Gospodarsko so bili najbolj uničeni: Jože 'Perčan', gostilničar h. št. 3. Prav vse mu je zgorelo, vsi prostori in vse imetje in vsi prihodki; dalje Anton Jakomin – 'Verb', h. št. 45; Mihec Jože – župan, št. 24; Cunjevi in drugi.
V MRLIŠKI KNJIGI ŽUPNIJE KUBED, je zabeleženo 10 teh, ki so bili, 2.10.1943, ustreljeni v spopadu z Nemci: pri Popetrah je bil ubit Ivan Udovič (l. 1912), doma iz Gračišča; v Gračišču je bil ustreljen Ivan Franca (l. 1877), doma iz Gračišča. in trgovec Ivan Grželj (l. 1865) doma iz Kubeda, ki se je umikal iz vasi. Pri umiku z vasi je bil ustreljen tudi Florijan Vidali (l. 1882) doma iz Kubeda. Jožef Tuljak (l. 1878) doma iz Galantičev je bil ubit pred lastno hišo. Boža (Natalis) Udovič (l. 1919) iz Galantičev Nemci odpeljejo v Trebeše, kjer je bil ubit skupaj z drugimi talci.
Iz Hrastovelj so Nemci ustrelili Antona Kocijančič (l. 1905); Jožefa Kocijančič (l. 1926) ter Jožefa Kocijančič (l. 1925).
Iz Dola je bil tega dne ubit: Ivan Juriševič (l. 1881).
Tega dne, 2.10.1943, so 'Nemci v Sočergi pri gostilni Ugrin ubili 19 ljudi' *.
V MRLIŠKI KNJIGI ŽUPNIJE SOČERGA je pripisano, da so pokopali pri sv. Kviriku 24 oseb: 6 iz župnije Sočerga, 3 iz župnije Movraž in 15 drugih iz neznanega kraja. Na pokopališču sv. Martina v Trebešah pa je pokopano 28 oseb iz raznih vasi, ki so umrli po rokah Nemcev, dne 2.10.1943. V Krajevnem leksikon Slovenije, Ljubljana 1968 je zapisano: 'Pri kalu pod vasjo Trebeše so Nemci, 2.10.1943, ustrelili 18 domačinov in tod požigali'*.
'Tudi v Lukinih, so del vasi požgali Nemci' * ni naveden datum, 'v Movražu pa domala vso vas'*.
2.10.1943 so bili ustreljeni v Sočergi in pokopani (6.10.): doma iz Lukinov - Ivan Palčič (l. 1896) in Emil Palčič (l. 1914); doma iz Sočerge – Anton Gregorič (l. 1870); Jožef Radovac (l. 1908) in Anton Barbarič (l. 1888), ki je bil ubit pred domačo hišo. Naslednji dan, 3.10.1943, je bil ustreljen na domači posesti Rok Palčič (l. 1894) doma iz Marsičev.
3.10.1943 je bil ustreljen v Saležu in tam pokopan Ivan Ferfolja (l. 1896) doma iz Šekov.
V MRLIŠKI KNJIGI ŽUPNIJE MOVRAŽ so zabeleženi umorjeni v Sočergi (3.10.) in pokopani pri sv. Kviriku (5.10). Vsi so iz vasi Movraž: Franc Šav (l. 1906); Ivan Stepančič (l. 1902); Jožef Starc (l. 1904); Anton Knez (l. 1900);
Povzetek iz Pregarske cerkvene kronike:
V soboto, 2.10.1943, je pregarski kaplan Albin Tkavc videl, kako gre mimo cerkve mnogo neznanih fantov s puško na ramenih, ki so hiteli so proti Gradinu. Enega je vprašal, kaj se dogaja, ta mu po italijansko odgovori – bil je namreč iz Oprtala - da so Nemci v Rižani in da jim po prejetem 'klicu' gredo naproti. Pol ure zatem se je iz Brezovice v Pregaro slišalo močno streljanje. Štirje fantje iz Oprtala so prišli nazaj v Pregaro in povejo, da so pri kapeli napadli Nemce in štiri od njih ubili. Ostali Nemci pa, da so zbežali. Tako so povedali ti fantje. V resnici pa so se partizani po prvih strelih umaknili in Nemci so zasedli Brezovico in jo deloma požgali ob podpori tankov »Tiger« in drugimi oklepnimi vozili. Partizani so sicer streljali proti tankom z italijanskimi vojaškimi puškami, kar pa ni moglo prispevati k uspehu. Bil pa je povod za pokol v Gradinu in Pregari. 'V Gradinu je bilo zažganih nekaj hiš' *. V istem času, okoli 13h se je vlila kolona Nemcev s 25 tanki skozi Sirče. Streljali so v hiše, ljudje pa so bežali pred nemškimi streli. Streljanje ni potihnilo ves popoldan. Tudi nekateri Pregarci so že zbirali potrebne stvari, da bi bežali v gozdove. Pri nedeljskih večernicah je Pregarcem kaplan svetoval, naj ostanejo mirni na svojih domovih, ker ni kam bežati. Povsod bi jih lahko našli. Raje naj uredijo svoje »račune« z Bogom in se pripravijo na smrt. Nato so skupaj molili kesanje in mirno odšli na svoje domove.
Ob 3h ponoči, je bil kaplan poklican k sv. Simonu, kamor je bil pribežal g. Marinšek s petimi drugimi partizani. Ta mu pripoveduje žalostno zgodbo, kako je bežal iz Trušk preko Abitantov in Tunišev do sv. Simona. Marinšek mu pove, da Nemci vse okrog požigajo vasi in streljajo vsevprek. Naj torej takoj obvesti ljudi, naj skrijejo svoje stvari in vzamejo otroke ter najnujnejše stvari in gredo v gozdove, da bodo vsaj nekaj dni preskrbljeni, če bodo Nemci zažgali domove. Tako sta okoli 4h kaplan skupaj z Jankom Taučerjem, ki je bil ravno takrat na počitnicah pri kaplanu začela buditi Pregarce.
V nedeljo, 3.10.1943, okrog poldan so pridrveli Nemci (S.S.) z 8. oklepnimi vozili. 'V Pregari požgejo 5 hiš' *. Med njimi pri sv. Simon: polovico Jakinove hiše, hišo Ivana Rosič in vsa poslopja Silvestra Abram. S seboj so vzeli tudi osem pregarskih mož in jih ustrelili v Čepičih, ob cesti, ki vodi iz Brezovice v Oprtalj. V četrtek so potem vseh osem in tri druge žrtve prepeljali na pokopališče k sv. Simonu in jih dostojno pokopali v skupen grob.
V PREGARSKI MRLIŠKI KNJIGI so z imenom zabeleženi: iz Pregare – Jakob Abram (l. 1895), Anton Markežič (l. 1904), Jožef Katarinčič (l. 1914), Jakob Stepančič (l. 1894) in njegov sin Ignac Stepančič (l. 1922), Dominik Markežič in Miroslav Štule (l. 1918) iz Krištij, Matelic Renato (l. 1912) rojen v Cittanovi. Iz Rosičev - Ivan Šaule (l. 1905); iz Brezovice – Avguštin Perič (l. 1920); in Emil Pinoza (Slovenec iz Gorice).
Silvester Markežič (l. 1883) doma iz Pregare je bil prav tako ubit, 3.10.1943, od Nemcev in pokopan v Završju.
V GRADINSKI MRLIŠKI KNJIGI so z imenom zabeleženi ustreljeni dne 3.10.1943, in v Gradinu (5.10.) pokopani:
iz Gradina – Rudolf Markežič (l. 1913), Mario Šavron (l. 1925), Silvano Buzečan (l. 1925), Anton Buzečan (l. 1924), Ivan Jugovac (l. 1922); iz Abitantov – Albin Perič (l. 1913), Rudolf Šavron (l. 1905), Lino Šavron (l. 1923); iz Brezovice – Anton Šaule (l. 1908), Štefan Grižančič (l. 1903); iz Sirč – Jožef Perič (l. 1892), Ivan Perič (l. 1901); Matija Šavron (l. 1902), Silvan Šavron (l. 1926); iz Kalin – (Aleks Šavron (l. 1900), Albert Šavron (l. 1901); iz 'Jarkar' – Viktor Šavron (l. 1907); OD DRUGOD: iz Civita Vechia: Mario Cascianelli; iz Valmontone – Orlandus Colaiacomo (l. 1917); iz Komna? – Ermanno Makovec (22/23 let star); iz Trsta – Visintini Hieronimus (l. 1909); od neznano kje: Basiach Jacobus; + 1 neimenovan; Umrli v Sirčih: neznan – italijanski vojak; neznan (? - Jakac Anton iz Buzeta); neznan iz Trsta.
V TOPOLOVŠKI MRLIŠKI KNJIGI so zabeleženi z imenom:
Ustreljeni 2.10.1943 in v Hrvojih pokopani: iz Hrvojev Avgustin Bembič (l. 1905) in v kaplaniji živeči Carolus Pastelli, stric zadnjega bivajočega kaplana v kaplaniji Topolovec (Hrvoji) Giovannia Pagliara Riguttia . 11.11.1943 so izvršili prekop Pastellia in je bil prenesen na pokopališče v Trst. 2.10.1943 so nacisti zajeli 4 ljudi: dva so ustrelili, med dvema, ki sta se z vratolomnim begom po strmini rešila je bil tudi duhovnik Giovanni, ki je dospel v Trst in tam služboval vse do svoje smrti l. 1977.
Ustreljeni na dan 3.10.2013 in pokopani v Hrvojih: iz Belvederja: Matija Boškin (l. 1913); iz Topolovca – Zeno Tripar (l. 1897) in Egidij Lucijan Šaule (l. 1926); iz Žernjovca – Avguštin Markežič (l. 1911), Rudolf Markežič (l. 1925), Ivan Radin (l. 1897), Angel Radin (l. 1924) in njegov brat Celestin Radin (l. 1909), ter Nazarij Šema (l. 1909); iz Dugega brda (Šemi) Valerij Jožef Markežič (l. 1920) in Anton Albin Markežič (l. 1925); ostali 'od drugod': Mario Markežič; Mihael Stepančič; in iz Trsta: Slavko Šavron.
opombe: * prim. Krajevni leksikon Slovenije, DZS, Ljubljana 1968, str. 125 – 147.
