SOČERGA - pokopališka cerkev SV. KVIRIKA

Sočerška pokopališka cerkev sv. Kvirika, stoji na travnatem hrbtišču hriba Kras (410 m), kjer so še vidni ostanki po obsegu (več kot 2 kilometra) enega izmed največjih prazgodovinskih gradišč v Istri. Gradišča so kot višinska utrjena naselja prevladovala v času pozne bronaste in starejše železne dobe do prevlade Rimljanov. Tu je bil tudi najden rimski nagrobni kamen »stela«, ki ga danes hranijo v lapidariju virtualnega muzeja v starem delu mesta Buzet. Na žalost od dveh vklesanih podob pokojnih je ostala prepoznavna samo desna z besedilom spodaj: Calp(urnis) C(ai) F(ilius). Čas njenega nastanka postavljajo v prvo polovico prvega stoletja po Kristusu.

Cerkev sv. Kvirika s temelji iz 11. stoletja je obdana s pokopališčem in je orientirana proti zahodu. Po oblikovanju in tlorisu se približuje tipu cerkve v Zanigradu. Cerkvica je bila obnovljena leta 1886, takrat je bil oblikovan vhodni portal in sedanja okna.

Na zahodni strani ob kamnitem in ravno zaključenem vhodnem portalu stoji nizek, masiven zvonik, ki prekriva levi del fasade. Fasada ima trikotni čelni zaključek. Na južni fasadi je dvoje oken, ki sta zgoraj rahlo polkrožno zaključeni. Na severni steni ni oken. Vzhodna stena je ravna in ima trikotni čelni zaključek. Cerkev je bila prvotno na vzhodni strani za tretjino sedanje dolžine cerkve daljša. Leta 1940 so namreč ravno zaključen prezbiterij porušili in tako cerkev skrajšali. Zunanjščino cerkve so leta 1995 ometali z grobim ometom, popravili dvokapno streho in jo ohranili krito s kamnitimi škrlami.

Leta 1942 so okoli pokopališča sezidali zid.

Zvonik (19 m) je na zahodni strani ometen, brez niš in brez delilnih zidcev. Zvončni del zvonika je odprt s štirimi, na vsako stran neba s po eno polkrožno zaključeno ozko odprtino. Nad zvončnim delom je visoko zidana štirikapna streha. Polkrožno oblikovan vhod v zvonik je na južni strani, tik ob vhodnem portalu cerkve.

V nedeljo, 29.10.2006, je g. Renato Podberšič, takrat škofov vikar za pastoralo, posvetil nov zvon za pokopališko cerkev sv. Kvirika v Sočergi. Bronasti zvon, teže 84 kg je bil vlit v Žalcu.

Notranjščina cerkve je enoten, skoraj kvadraten prostor z odprtim stropom in z delno kamnitim delno betonskim tlakom. Svetloba prihaja z južne strani. Ob vzhodni steni je kamnita oltarna menza. Dekoracij v cerkvi ni.

Sveta Julijeta in Kvirik

sta mati in sin, ki sta umrla mučeniške smrti leta 304. Njun spomin obhajamo v katoliški cerkvi 16. junija, v vzhodnih cerkvah pa 15. julija. Znanih je okoli 40 različic njune mučeniške smrti. Živela sta v današnji Turčiji, v mestu Ikonij v Likaonijski pokrajini. V času Dioklecianovega preganjanja prvih krščanskih skupnosti je mati Julijeta, vdova in spreobrnjenka, skupaj s triletnim sinom Kvirikom in z dvema služabnicama zapustila vse premoženje in se umaknila iz domačega kraja. V nameri bega so ju zajeli v bližini mesta Tarz (nekateri viri omenjajo Antiohijo). Kilikijski guverner Alexander je Julieto obsodi na mučenje. Rešila bi se lahko le s sprejetjem že uveljavljene prakse darovanja bogovom. Kljub mukam se veri ne odreče.

Obsodbi je predsedoval sam guverner Aleksander. V naročju je držal malega Kvirika. Vedno novemu bičanju in mučenju matere in njeni stanovitnosti sledi

nepričakovana izjava sina, malega Kvirika: »Tudi jaz sem kristjan!« Pri teh besedah je guverner pobesnel in treščil otroka z glavo na stopnišče sodišča in ga umoril. Mama Julijeta je ohranila zbranost vere v molitvi, v zahvali Bogu za sina, ki je pred njo dosegel božjo slavo. Jezni Guverner je dokončno izročil Julijeto rablju v obglavljanje. Ena izmed Julijinih služkinj je nato poskrbela za njuna telesa in ju shrani na skrivnem mestu, do Konstantinovega časa, ko so ju lahko v svobodi začeli v bogoslužju javno častiti.

V Evropo je njuno češčenje, prinesel Sant'Amato, škof v Auxerru (+ 418). Iz cerkve v Antiohiji je njune relikvije prenesel v Marsej, v cerkev San Vitore. Od tam so bile prenesene v Rim, ki jim je papež Vigilij (537 – 555), ki je njima v čast dal zgraditi cerkev na področju Pantani, danes Monti.

Ime KVIRIK izhaja iz grške Quirico Kyrios, kar pomeni Gospod. V italijanskem jeziku je znan tudi kot Ciriaco, različica Chirico in Quilico. Veliko različic najdemo v francoskem jeziku: od Quirique do Cyr, od Cire do Circq. Quirico v Španiji in v katalonščini Quirze, v Angliji Quiricus in Cyrus, v Etiopiji Quirquos.

Povzeto iz raznih virov na internetnih straneh.

KRIŽEVI POT iz MOvraža k cerkvici sv. Kvirika

8.11.2014: KRIŽEV POT ZA PREGANJANE KRISTJANE

»Tudi jaz sem kristjan!« je vzkliknil triletni Kvirik ob pogledu na svojo mučeno mater, ki ni hotela zatajiti vere v Kristusa. Vdova Julita je zaradi preganjanja kristjanov leta 304 s svojim sinom bežala iz Ikonija proti Tarzu, kjer so jo zajeli, mučili in umorili. Tudi mali Kvirik je po svoji pogumni izpovedi na izredno krut način dosegel krono mučeništva.

V njemu posvečeni cerkvici, ki stoji na pokopališču v Sočergi, smo v soboto, 8. 11. 2014, z blagoslovom zaključili molitev križevega pota za preganjane kristjane v Iraku in Siriji, katere pobudnik in organizator je bil koprski duhovni pomočnik g. Bogdan Vidmar.

Z molitvijo smo začeli v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Movražu, nato pa po pobočju vzpetine Sv. Kvirika po postajah križevega pota premišljevali Gospodovo trpljenje in trpljenje ljudi, ki jih mučijo in ubijajo zaradi vere, narodnosti, kulture ali političnega prepričanja. Še posebej smo molili za preganjane kristjane v Iraku in Siriji in se v čudoviti zaključni molitvi spomnili Jezusovih besed: »Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo« (Mt 5, 44).

Namen molitve križevega pota je bil tudi obuditi zavest, da smo kristjani dolžni opozarjati na krivice in si prizadevati za pravično družbeno ureditev. Prav tako smo poklicani k velikodušni pomoči trpečim. »Sentimentalizem ob trpljenju preganjanih ne zadostuje,« je zapisal g. Vidmar. Zgled sv. Kvirika in trpljenje naših bratov in sester v Kristusu naj v nas prebudi odločnost in dejavno ljubezen do nemočnih in zatiranih.

K. Č